Kot Roеѕe - Niдќ Drugega

Nekega poletja je vas zadela huda suša. Polja so usahnila, zelenjava je ovenela pod neusmiljenim soncem. Ljudje so postali zagrenjeni in jezni, strah pred pomanjkanjem jim je zaklenil srca. Vidov vrt pa je, zahvaljujoč skritemu izviru pod njegovo hišo, ostal barvit otok sredi rjave puščave.

»Vid, ne morem jesti cvetja,« je rekla s solznimi očmi.»Res je,« je tiho odvrnil Vid. »A tvoja duša je bolj lačna kot tvoj želodec. Hrana nas ohranja pri življenju, lepota pa nam pove, zakaj sploh živimo.«

Nekega popoldneva je k njegovi ograji prišla soseda Marija, strta od skrbi. Vid ni rekel ničesar. Stopil je med gredice, odrezal šop živo rumenih sončnic in ji jih podal. NiДЌ drugega kot roЕѕe

V majhni vasi, kjer so bili ljudje vajeni le trdega dela in sivih obrazov, je živel mož po imenu Vid. Medtem ko so sosedje na svojih vrtovih sadili krompir, zelje in repo, da bi preživeli zimo, je bil Vidov vrt drugačen. Na njem ni bilo .

Želite, da zgodbo morda ali spremenim njen ton v bolj melanholičnega? Nekega poletja je vas zadela huda suša

Marija je tisti večer šopek postavila na sredino mize. Ko je njena družina sedla k skromni večerji, niso gledali v prazne sklede, temveč v sonce, ki ga je Vid ujel v cvetove. Soba se je napolnila z upanjem.

Naslednji dan so prišli drugi. Vid jim ni dajal nasvetov o kmetovanju, le rezal je cvetove. Kmalu je bila cela vas polna barv. In čeprav je bila zima tisto leto težka, so si ljudje med seboj pomagali bolj kot kdajkoli prej. Ugotovili so, da človek včasih ne potrebuje polne kleti, temveč le opomin, da svet še vedno zmore cveteti. Vidov vrt pa je, zahvaljujoč skritemu izviru pod

Ljudje so šepetali: »Vid je nor. Pozimi bo lačen, ko bo grizljal cvetne liste.« A Vid se ni zmenil za njihove besede. Vsako jutro je s skoraj svetniško potrpežljivostjo negoval svoje potonike, razkošne vrtnice in divje makove.